Reka Dragonja: flišna dolina in sezonski slapovi
Dragonja je v flišno gričevje severozahodne Istre vrezala dolino s kaskadami in tolmuni. Poletna suša in deževje spreminjata vodostaj ter podobo slapov.
Mehkejši lapor in odpornejši peščenjak
Dragonja je dolga 28 kilometrov. Zgornji tok sestavlja mreža potokov v slovenski Istri, pri Škrlinah pa se združita Velika Rokava oziroma Dragonja in Mala Rokava, znana tudi kot Pinjevec.
V flišu se izmenjujejo mehkejše lapornate in trdnejše peščenjakove plasti. Voda jih ne razjeda enako, zato v strugi nastajajo stopnje, čez katere se preliva v kaskadah. Reka je v dolini oblikovala tudi meandre, tolmune in prodišča.
Slapovi in spreminjanje vodostaja
Poleti deli Dragonje pogosto presahnejo, obilnejše zimsko deževje pa lahko hitro dvigne vodostaj in poplavi okoliška zemljišča. Stalni izviri v spodnjem toku reko dodatno napajajo.
Med znanimi lokacijami so Škrline ter slapovi na pritoku Pasjok in na potoku Supot pod Koštabono. Ležijo na različnih delih rečnega omrežja.
Mlini, polja in pot proti morju
Ob reki so nekoč delovali mlini, ki jih je bilo konec 19. stoletja 22. Strnjena naselja zaradi poplavne nevarnosti stojijo na višjem terenu. Obdelovalna pobočja na desnem bregu so deloma terasasta in podprta s kamnitimi zidovi.
Spodnji tok na hrvaško-slovenskem obmejnem območju teče skozi meliorirano kmetijsko ravnico. Tu so ljudje Dragonjo preusmerili v kanal sv. Odorika, po katerem ob južnem robu Sečoveljskih solin teče v Piranski zaliv. Po stari strugi proti morju odteka Drnica.
Skupna ocena od 0 mnenja
Bodi prvi, ki pusti svoje mnenje
Hvala za vaše mnenje! To bo na voljo javnosti po preverjanju.