Pazinski cukerančić z malvazijo: zaščiteno znanje priprave

Pazinski cukerančić prepoznamo po razvejani polkrožni obliki in zaključku po peki. Ohlajeno pecivo pomakajo v istrsko malvazijo, ga obložijo s kristalnim sladkorjem in pustijo sušiti.

V Register kulturnih dobrin Republike Hrvaške je pod oznako Z-7032 vpisano znanje priprave tradicionalne sladice Pazinski cukerančić. Zaščita zajema znanje in zaporedje postopkov, značilnih za Pazinštino, ne le imena gotovega peciva.

Zaščiteno je znanje priprave

Cukerančiće so na Pazinštini pripravljali za poroke in pomembna družinska praznovanja. Znanje se je prenašalo po gospodinjstvih, danes pa ga ohranjajo tudi delavnice, na katerih pokažejo oblikovanje in končno obdelavo.

Pazinski postopek se od drugih istrskih različic razlikuje po sestavinah, značilni obliki in pomakanju pečenega peciva v belo vino. Zato vsako suho pecivo, posuto s sladkorjem, še ni pazinski cukerančić.

Pekovski amonijak in razvejan polkrog

Testo vsebuje jajca, sladkor, moko, olje, maslo, mleko, vaniljev sladkor, sol in izbrane arome. Kot sredstvo za vzhajanje uporabijo pekovski amonijak oziroma amonijev hidrogenkarbonat. Zmešajo ga z vročim, vendar ne vrelim mlekom, dokler se ne speni.

Peno z mešanico jajc in sladkorja postopoma dodajajo moki. Zameseno testo počiva najmanj eno uro, nato ga razrežejo in oblikujejo v prepoznaven razvejan polkrog. Peče se osem do deset minut pri 180 do 200 °C, dokler ne porumeni.

Malvazija in kristalni sladkor prideta po peki

Pečeni cukerančići se najprej popolnoma ohladijo. Šele nato jih pomakajo v belo istrsko malvazijo in obložijo s kristalnim sladkorjem. Nato počivajo nekaj ur, da se površina osuši.

Zaporedje razloži pecivo: malvazija ni tekočina, v kateri se testo peče ali namaka pred oblikovanjem, temveč zaključna obdelava ohlajenega cukerančića. Kristalni sladkor ostane viden na razvejani površini.